Slikar Rihard Jakopič je slovensko umetnost utemeljeval s tem, da je umetnik šolan v domovini in da deluje v domovini. Pri tem naj bi se tudi izogibal »tujih vplivov« oziroma umetnosti, ki ne prihaja od naroda in torej ni »slovenska«. Tako Jakopič v zgodovino slovenske umetnosti ne šteje izjemno uspešna brata Šubic in tudi ne Ivane Kobilca, ki je poleg Jurija Šubica edina, ki je razstavljala na najpomembnejši razstavi tistega časa – pariški Salon – in to kar trikrat! Kot vemo, je Kobilca večino svojega življenja preživela v takratnih najpomembnejših kulturnih metropolah Dunaju, Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, čeprav se je v domovino vedno vračala in je tudi konec svojega življenja dočakala prav tu. Kaj bi Rihard Jakopič rekel o slovenskem umetniku Tobiasu Putrihu, ki je svojo osnovno izobrazbo dobil v domovini, vendar pa ga je pot že kaj kmalu zanesla v tujino, kjer je pričel sodelovati s pomembnimi galerijami in pravzaprav dobil znanje od »zunaj«?
Tobias
Putrih (roj. 1972 v Kranju) izhaja
iz družine umetnikov. Umetnika sta (bila) njegova starša Mojca Smerdu in
Boštjan Putrih, pa tudi dedka Frančišek Smerdu (prejšnji mesec je bila v
Narodni galeriji manjša razstava – KLIK za članek!) in Karel Putrih, ki je
skupaj z Zdenkom Kalinom kiparsko oblikoval pročelje slovenskega Parlamenta. Konec
devetdesetih je diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v
Ljubljani in kasneje magistriral iz kiparstva in videa, nato pa še
izpopolnjeval pri znamenitem Tonyju Craggu. Sodeloval je na številnih pomembnih
mednarodnih razstavah, recimo na Manifesti 4 v Frankfurtu, ArtUnlimited v
Baslu, MoM-i v New Yorku, samostojno razstavljal v Sloveniji, Franciji, Belgiji,
Avstriji, Veliki Britaniji, če naštejem le nekaj držav. Leta 2007 je zastopal
Slovenijo na beneškem bienalu. Je prejemnik mnogih nagrad, med njimi tudi
nagrade Prešernovega sklada. Od leta 2015 poučuje na ugledni univerzi MIT, v
Massachusettsu tudi živi.
V Moderni galeriji v Ljubljani je že nekaj časa na
ogled pregledna razstava z naslovom Perceptron, ki se navezuje na prvi računalnik, ki je temeljil na modelu nevronskih
mrež. Združitev človeške in umetne inteligence predstavlja najinovativnejše
človeške iznajdbe. Prvi računalniki so še potrebovali človeško upravljanje,
današnji pa se učijo sami od sebe in celo izvajajo višje kognitivne funkcije,
vključno z estetskimi kreacijami in sodbami. Človek čedalje bolj postaja
odvisen od računalnika, medtem ko računalnik čedalje manj potrebuje človekovo
delovanje.
V to razmerje se umešča razstava, ki predstavlja umetnine, ki so nastale s pomočjo računalniških programov. Ključna tema razstave je zaznavanje, funkcija, ki do določene mere ločuje misleči stroj in človeka. A že sam naslov razstave to ločnico postavlja pod vprašaj (morda bi naslov lahko poslovenili kot Zaznavajoči računalnik). V tem kontekstu zanima umetnika raziskovanje odnosa telesa do prostora (na primer, kako človek izgine v temi kina; na razstavi zasledimo precej referenc na arhitekturo kinematografov) ali bolje, kako z lastnim telesom pristopiti k objektu (tudi dobesedno, kajti nekateri prostori so pregrajeni z raznimi maketami in modeli in je treba ubrati drugo pot).
Sodobna umetnost, kot nam jo ponuja Putrih, ne nudi odgovorov, temveč nas spodbuja, da raziskujemo in vedno znova prevprašujemo. Na takšen odnos vpričo umetniškega dela nas napeljujejo že uporabljeni materiali. Poleg bolj klasičnih, kartona oziroma lepenke, papirja, aluminija in stiropora, bistveno vlogo pri učinkovanju umetnine odigra svetloba, koti, luknje, praznina. Ne pričakujmo klasičnih motivov reprezentativne umetnosti, razstavljeni eksponati zavzemajo bolj organske oblike in nas še najbolj spominjajo na jamo, kanjon ali kapnike. Dovolimo si čuditi se!
Kaj povedati ob
koncu? Razmišljanja kot je Jakopičevo smo že davno pustili za seboj. Želja biti
sprejet v tujini je za ustvarjalca naravna. Slovenija je premajhna, Ljubljana
je navsezadnje utesnjevala tudi Kobilco. Slovenci smo lahko zadovoljni, da se uspešni
umetniki v domovino vračajo z retrospektivnimi razstavami in navdihujejo nove
generacije.
Komentarji